Telegrami v porodnišnico so mala gesta za lepši dan

Nisem si mislila, da bom kdaj pisala o telegramih v porodnišnico, ampak res. To je ena najlepših malih gest, ki jih človek doživi. Prvič sem to zares razumela, ko je rodila moja prijateljica. Rekla sem si: ‘Okej, bom poslala čestitko.’ Potem pa mi je ena znanka rekla: Pošlji telegram, to je nekaj drugega.

In res je.

Tistega dne sem izbrala enega s čisto preprostim sporočilom. Brez preveč okraskov, brez verzov, samo iskrena misel. Nisem vedela, kako hitro pride, niti kako to sploh poteka. Samo oddala sem ga in čakala.

Čez dve uri dobim sporočilo od nje. ‘Kaj si naredila?! Še sestra je jokala.’ Poslala mi je sliko – njen mali zavit v odejo, zraven pa tisti bel obrazec z mojim sporočilom.

Telegrami v porodnišnico niso samo list papirja. Pridejo tja, kjer je veselje največje, v trenutek, ko je človek najbolj mehak, najbolj utrujen in najbolj hvaležen.

Ko sem jo kasneje sama šla v porodnišnico obiskat, sem videla škatlico pri sprejemnem pultu, polno telegramov. Vse mame jih odpirajo kot drobne zaklade. To je skoraj ritual. ‘Poglej, tega je poslal stric.’ ‘Tale je od sodelavk.’ ‘Tega nisem pričakovala.’

In tu sem dojela, zakaj so telegrami v porodnišnico tako posebni. Ne gre za darilo. Ne gre za papir. Gre za trenutek.

Ko nekdo tam leži, še malo v šoku, malo v adrenalinu, malo v evforiji, potem pride sestra in prinese ovojnico: ‘Za vas je prišlo.’ In v tistem trenutku se vse ustavi. Vsaka mama, prav vsaka, jo prime drugače. Z obema rokama. Kot da drži nekaj pomembnega.

Sčasoma sem poslala še več telegramov. Včasih sem napisala dolgo misel, drugič samo: ‘Bravo, mama. Zmoreš.’ In vedno pride nazaj isto sporočilo: To mi je pomenilo več, kot si misliš.

Zato vedno rečem: če ne veš, kaj poslati – pošlji telegram. Telegrami v porodnišnico so tista mala, tiha gesta, ki jo ljudje shranijo v škatlo skupaj s prvim bodijem, zapestnico in prvim pramenom las.

In to pove vse.…