Jahanje konj in moja prva prava izkušnja

Vedno sem občudovala ljudi, ki so znali samozavestno sedeti na konju. Zdelo se mi je nekaj plemenitega, skoraj filmskega. Dolgo sem odlašala, potem pa sem se opogumila in šla na svoje prvo jahanje konj. Priznam, srce mi je razbijalo že, ko sem pristopila k hlevu in zagledala konja od blizu. Ogromen, močan, a hkrati miren.

Inštruktor me je naučil osnov: kako pristopiti, kako ga pobožati, da začuti, da mu zaupaš. Presenetilo me je, kako hitro začuti tvoje razpoloženje. Če si nervozen, je tudi on nemiren. Če se sprostiš, postane miren. To prvo spoznanje mi je ostalo. Jahanje konj je veliko več kot šport, je povezovanje z živaljo.

Ko sem prvič sedla v sedlo, sem imela občutek, da sem previsoko in da bom takoj padla. Konj je naredil prvi korak in jaz sem se krčevito držala. Inštruktor me je pomiril, naj diham in grem v ritmu. Po nekaj minutah sem dojela, da se lahko prepustiš gibanju. Takrat je jahanje konj postalo manj strašljivo in bolj čarobno.

Najlepši trenutek je bil, ko smo se odpravili iz maneže na travnik. Tam je veter pihal čez polje, sonce je počasi zahajalo, jaz pa sem se počutila svobodno kot še nikoli. Konj je stopal mirno, jaz pa sem imela občutek, da sva eno. Takrat sem razumela, zakaj pravijo, da jahanje konj na Kmetiji Kotar zdravi dušo.

Seveda ni šlo vse brez težav. Ko je konj nenadoma postal nemiren, sem panično potegnila za vajeti. Inštruktor me je kasneje opozoril, da je to največja napaka, ker s tem konja samo še bolj vznemiriš. Naučila sem se, da je pri jahanju konj ključna potrpežljivost in samozavest. Žival čuti vse, kar ti čutiš.

Danes, ko pogledam nazaj, sem hvaležna, da sem se opogumila. Naučila sem se ne samo osnov jahanja, ampak tudi tega, da si moraš vzeti čas za učenje in da si z vsako uro boljši. Jahanje konj mi je dalo več kot novo izkušnjo – dalo mi je stik z naravo, z živaljo in s sabo.…