Prvi šolski dan je vedno nekaj posebnega

Ko pride 1. september, se polno otrok poda v šole. Nekateri srečni, drugi zaskrbljeni, tretji razočarani. Prav lepo je poslušati in videti otroke, ko se po dolgem času spet vidijo in poklepetajo. Sama sem učiteljica tretjega razreda, in ko moji otroci po počitnicah pridejo v šolo, jim vedno podarim prvo uro, da se družijo in da si povedo vse, kar si želijo. 

To je res lepo videti, ker vidiš ogromno različnih otrok, vidiš ta adrenalin, željo po novem in kako so veseli, ko so spet skupaj. Le redko je kdo takšne, ki ga ta val ne bi zajel, da ne bi užival v šoli prvi dan, ker je toliko pozitivne energije. 

Nekateri otroci so bolj tihi, nekateri glasni, drugi hočejo biti glavni. Tako v prvi sproščeni uri druženja vidim točno, kakšni so otroci in velikokrat se za svojim stolom pošteno nasmejim, ko jih opazujem. To uro jih ne kregam, da so preglasni, če kdo dela nemir, ga umirim, želim pa, da se pogovarjajo, da se smejijo, tako prvo uro v mojem razredu ni tišine. 

Tudi jaz sem leta in leta rada vračam kot učiteljica, vedno sem imela rada svoj poklic. Rada sem z otroki, rada jih poslušam, kajti ne učim samo jaz njih, učijo tudi oni mene. Tega se zavedam vedno. Vsak otrok je poseben.

Otroci gredo domov polni veselja, ker so srečali svoje prijatelje, nekateri se ne vidijo cele počitnice in tako so srečni, ko spet lahko klepetajo s svojim sošolcem. Šola je prostor, kjer se otroci morajo počutiti varno, ljubljeno in sproščeno in tega se sama držim vedno.