Sodno tolmačenje me je naučilo, kako krhka je lahko komunikacija

Sodno tolmačenje sem dolgo razumela precej napačno. Predstavljala sem si ga kot tehnično prevajanje v živo, kot hitro iskanje pravih besed iz enega jezika v drugega. Šele ko sem se s sodnim tolmačenjem srečala od blizu, sem dojela, kako zahtevno in odgovorno je to delo. Ne gre samo za jezik. Gre za situacije, v katerih besede neposredno vplivajo na potek postopka in na ljudi, ki so v njem udeleženi.

Prvič sem se res zavedla, kako veliko težo ima sodno tolmačenje v okolju, kjer je bila prisotna napetost. Ljudje so bili živčni, včasih prestrašeni, pogosto ne povsem prepričani, kaj se sploh dogaja. V takem trenutku tolmač ni samo glas, ki prevaja. Je most: nekdo, ki mora ostati popolnoma zbran, nevtralen in natančen, tudi ko je prostor čustveno nabit.

Kar me je najbolj presenetilo, je hitrost odločanja. Pri sodnem tolmačenju ni časa za popravljanje, dolg razmislek ali vračanje nazaj. Odločitev mora biti sprejeta v trenutku: izraz, ton, pomen. Vse mora biti pravilno, brez olepševanja in brez poenostavljanja. Vsaka beseda šteje. Napačen poudarek ali napačen izraz lahko spremeni razumevanje izjave.

Zelo pomembno se mi zdi tudi zavedanje vloge. Sodni tolmač ni udeleženec postopka, nima mnenja, nima prostora za interpretacijo vsebine. Njegova naloga je, da omogoči razumevanje. Nič več in nič manj. Ta zadržanost in disciplina zahtevata izjemno notranjo trdnost.

Sodno tolmačenje me je naučilo, kako krhka je lahko komunikacija, kadar jezik ni skupen, in kako pomembno je, da nekdo to vrzel zapolni odgovorno in brezhibno. Gre za delo, ki pogosto ostane neopaženo, dokler ni napake. Ko je opravljeno dobro, se zdi samoumevno. A v resnici zahteva ogromno znanja, koncentracije in etične drže.

Danes na sodno tolmačenje gledam z velikim spoštovanjem. Ne kot na prevajanje v sodni dvorani, ampak kot na ključen del pravičnega postopka: tiho, natančno in brez prostora za ego. In prav v tem je njegova največja vrednost.